Torek zjutraj, HOV: hitro iz kavča, pojesti brikete, počesat, lulat, kakat in hop v avto proti Krškem. Le kdo me čaka danes, HOV? Na hodniku OŠ dr. Mihajla Krško srečam nekaj poznanih obrazov in vonjev, vseh sem vesela, HOV.
Tokrat sem šla v 5. in 6. razred. Veliko čednih fantov in eno lepo dekle. Zelo so me bili veseli HOV in jaz njih HOV. Veselje pokažem s tem, da maham z repkom. Včasih tudi cvilim od veselja HOV.
Meta jim je povedala, da me je velikokrat tudi strah, predvsem glasnih pokov (sovražim petarde, HOVHOV!!), nevihte, sesalca in neprijaznih ljudi.
Ti učenci so bili zelo prijazni do mene in zato sem bila jaz prijazna do njih. (maham z repkom HOV). Ni me bilo strah. Če bi me bilo strah, bi se skrivala, mogoče tudi zalajala ali zarenčala.
Meta jim je povedala, da je tako tudi pri ljudeh, če si prijazen, so drugi prijazni nazaj. Se strinjam z njo, HOV.
Ne vem, če so ti učenci vedno prijazni, a ko sem bila jaz pri njih so bili. Tudi zelo zavzeti, radovedni, veliko so vedeli, če pa niso, so vprašali. Bili so mi zelo všeč, HOV.
Čez par dni sem od njih dobila izredno lepo presenečanje. Narisali so me, HOV. Vesela sem tega kako me vidijo. Vsaka risba je zame prava umetnina, HOV. Hvala vam učenci 5. in 6. razreda.
Bruna
